PSIHODRAMA

Psihodrama je izkustvena oblika terapije, ki dovoljuje udeležencem, da na aktiven način predstavijo in raziščejo svoje težave. Pristop vključuje igranje vlog in skupinsko dinamiko vse z namenom, da udeleženci pridobijo nove uvide, razrešitve, z druge plati osvetlijo svoje čustvene in duševne stiske, konflikte ali druga področje, kjer imajo težave. Vse to se zgodi v nadzirano varnem in zaupanja vrednem okolju, kjer poskrbim, da ne pride do poškodb ali poglabljanja stisk, s katerimi udeleženci pridejo na delavnico.


Ljudje, ki iščejo pomoč pri procesu osebne rasti in razvoje ter pri reševanju osebnih stih ter osebnih in družinskih konfliktov doživljajo psihodramo kot zelo učinkovito pri razvoju čustvene stabilnosti in dobrega počutja ter tudi učinkovito pri razvoju kognitivnih in vedenjskih spretnosti.

ZGODOVINA IN RAZVOJ

Jacob Moreno, psihiater, ki je živel v 20 stoletju je razvil psihodramo v zgodnjih letih svoje dobe. Prvo delavnico, seanso je organiziral leta 1921. Pristop je izviral iz njegovih spoznanj o pomembnosti skupine pri terapevtskem delu ter v kombinaciji z njegovim zanimanjem za psihologijo, gledališče in mistiko. V 30 letih prejšnjega stoletja je je odkril bolnišnico Beacon Hospital, ki je že imela neke vrste terapevtski teater in kjer je lahko začel tudi praktično izvajati psihodramo kot del njegovih terapij. Leta 1942 je ustanovil Ameriško združenje za skupinsko psihoterapijo in psihodramo (American Society of Group Psychotherapy and Psychodrama). Po njegovi smrti leta 1972 je delo – potovanja, učenje in trening drugih - nadaljevala njegova žena Zerka.
Druge pomembne osebe v razvoju psihodrame so Martin Haskell, ki je z Morenom deloval v 50 letih in je bil eden pionirjev tega pristopa, Eye Feshnin Branham trenerka iz jugozahoda ZDA, Anne Ancelin Schutzberger, ki je opravila pionirsko delo v Franciji in po Evropi, Gretel Leutz, zgodnja Evropska psihodramatičarka in Marcia Karp, ki je bila pionirka v Veliki Britaniji.

TEORIJA IN NAMEN PSIHODRAME

Moreno je opisal psihodramo kot "specifično raziskovanje resnice skozi dramo." Pristop, ki ima svoje temelje v kreativnosti, spontanosti, kombiniranju sociometrije, skupinski dinamiki in teoriji vlog z namenom, da se izzove kognitivni, čustveni in vedenjski odziv udeležencev oziroma tistega, ki postavlja dramo. S tem se odpirajo nove perspektive in boljše razumevanje postavljavca o njegovih vlogah v življenju, konfliktih v interakcijah z drugimi in o drugih ovirah, ki lahko blokirajo in zavirajo spremembe v njihovih življenjih.


V psihodrami lahko delamo s katerim koli časom (preteklost, sedanjost, prihodnost) in tako raziščemo situacije iz druge perspektive, ki jo posameznik sicer ne vidi. Čeprav psihodrama pogosto ponudi neko obliko rešitve, pa naš cilj ni iskanje rešitev. Primarni cilj na naših delavnicah bo razkrivanje skritih informacij, občutkov in situacij, da bi preko njih lahko dobili širšo sliko in več vedenja o sebi. Prepričanja, ideje in vedenje o tem, kdo smo, kje se nahajamo, je velikokrat vodeno preko naših nezavednih vzorcev. Tako blokiramo svoje življenje, zaustavljamo svoje kreativne tokove in si s tem onemogočamo polno in zadovoljno življenje.

POTEK DELAVNICE

Delavnice psihodrame bomo za začetek izvajali enkrat mesečno. Če bo zanimanje dovolj veliko, bomo pogostost delavnic povečali.


Vse delavnice potekajo v treh fazah.

 

Najprej se ogrejemo, spoznamo in z deljenjem svojih zgodb, videnj in vprašanj ustvarimo varen in zaupanja vreden prostor. V prvem delu tudi predstavim temo in udeleženci lahko delijo svoje težave, konflikte ali vprašanja, ki so povezana s temo. 


V drugem delu izberem protagonista drame in potem dramo odigramo. Igra ima lahko več segmentov, saj jo lahko vmes ustavim, spremenim akterje, dodajam ali izločam elemente.

 

  • Drama se lahko odvije nemo ali z veliko besed. Včasih v dramo vpletem neosebne elemente, ki nastopajo kot predstavniki komponent drame. Taki drami rečem postavitev na slepo, saj udeleženci ne vedo (kognitivno) kaj je element ali tema postavitve. V postavitev vključijo le svoje občutke.

  • Isti udeleženec in akter v drami - kakor tudi sam protagonist - lahko odigrajo več vlog. Iz svoje vloge izstopijo in vstopijo v vlogo svojega "nasprotnika" ali drugega udeleženca v sporu ali težavi, ali pa v katerokoli drugo osebo (lik) v postavitvi drame.

  • Protagonist je lahko tudi samo opazovalec, medtem, ko celotno dramo odigrajo drugi.

  • Prav tako lahko protagonistu imenujem dvojnika, ki po svojem občutku izraža to, kar verjame, da čuti in misli protagonist. S tem se gradi empatija ali pa se poglablja izziv, odvisno od potreb drame.

  • Protagonist lahko spregovori tudi "občinstvu" in deli svoje občutke in doživljanje.


V tretjem delu se pogovorimo o naših opažanjih, občutkih, uvidih in spoznanjih. Če je dovolj časa, postavimo več dram. Delavnica traja 2 do 2 uri in pol.

Psihodrama se je pokazala kot učinkovita metoda pri izražanju močnih čustev, pri povezovanju posameznika s svojimi dolgo potlačenimi ali zanikanimi čustvi. Prav tako je učinkovita pri osebah, ki doživljajo večkratno preplavljanje s čustvi in imajo zato težave pri izražanju, socializaciji, občutijo sram ali manjvrednost. Pomaga jim bolje obvladovati lastne čustvene odzive na močne energijske tokove. Prav tako lahko pomaga:

  • pri zdravljenju travme, 

  • pri težavah v odnosih, 

  • pri socialnih in čustvenih dejavnostih posameznika,

  • pri osebah, ki imajo motnje razpoloženja (otožnost, letargija, blažje oblike depresije, tesnoba, panični napadi)

  • pri posameznikih z motnjo osebnosti ali motnjo hranjenja,

  • pri mladostnikih in odraslih z izzivi identitete ali negativno samopodobo,

  • nerazrešenih izgubah kot so nenadne smrti ali smrti bližnjih oseb. 

 

Ker pristop vključuje tako telo kot čustva, dejanja in misli, ga smatramo kot holističnega. Seveda je celostni pristop povezan tudi s tem, kako je psihodrama vodena, in s Tadejo Tabitho Bradaš boste v veščih in varnih rokah.
 

Tadeja Bradaš, s.p.

Stara cesta 96h, Logatec

Enota Ljubljana: DayChi Center,
Ulica Jožeta Jame 14

© 2018 - Tadeja Tabitha Bradaš