SPREMEMBE IN PANDORINA SKRINJICA

Če zares želiš naredit spremembo, moraš odkleniti svojo Pandorino skrinjico, vrata prepovedane sobe.


Narava življenja, vesolja je taka, da se vse spreminja. To je edina stalnica v vesolju. Spreminjanje je naraven tok našega življenja. Iz ene celica – oplojenega jajčeca – zrastemo v celega človeka, se razvijamo, rastemo in staramo. Vse to je posledica sprememb, stalnih sprememb v nas in okrog nas.

Na nekatere spremembe nimamo vpliva, na druge ga imamo. In te druge, na katere imamo vpliv, slej ko prej postanejo težava, predvsem zaradi tega, ker poskušamo spreminjanje nadzirati, ustaviti, prikriti, usmeriti po svoje. Težave in problemi imajo za večino od nas negativen prizvok. Naučili smo se, da je to nekaj slabega in/ali nezaželenega. Zato velikokrat reagiramo hitro in na silo. To lahko počnemo zavedajoč se svojih dejanj ali povsem avtomatično, nezavedno. Tudi sama sem se velikokrat znašla v taki situaciji. Ko se je težava pojavila, sem vse sile usmerila v to, da bi se iz težave čim hitreje tako ali drugače rešila. Včasih sem se začela reševati že ob sami misli, da bi težave lahko nastale. Ti je to kaj znano? V tem svojem reševanju sem bila velikokrat uspešna in verjamem, da prav tako ti, ki to bereš. V zadnjih letih sem se naučila drugačnega pristopa. Ko težavo, pred katero sem se znašla začnem gledati bolj natančno, ko dovolim v njej videti in čutiti več, tudi vse tisto, česar v resnici ne vidim, ne razumem in celo ne maram, se stvari spremenijo. Težava začenja postajati izziv. Moja razmišljanja in dejanja niso več usmerjena v to, kako bi težavo rešila, ali kako bi se rešila iz težave in stisk, ki mi jih le-ta povzroča. Moj fokus je usmerjen v spoznavanje in videnje tega, kar mi težava prinaša. Kar pravzaprav počnem, je zelo preprosto, a še z daleč ne lahko. Vložiti je potrebno trud in napor, potrebna sta predanost in pomoč. Nikakor ne mislim, da je težava nekaj "dobrega", kot lekcija, ki jo je poslal "kdo vem kdo" in jo moram osvojiti - po možnosti za vsako ceno. Ne! Pravzaprav težave ne pripisujem nobene druge vrednosti ali vsebine, kot jo ima. Pustim ji, da je kar je – nekaj česar ne razumem, ne maram, nekaj, s čemer se ne morem sprijazniti, pomiriti, kar me iritira, vznemirja, spravlja morda celo v obup. To je neznanka, ki me živcira in razburja.

Težava lahko nastane, ker sem se nekje zataknila, ne gre več naprej, stare navade me ne "zadovoljujejo" ali pomirjajo več. Težava je lahko tudi posledica neuresničenih želja in hrepenenj, neizpolnjenih življenjskih ali kakršnihkoli drugih ciljev. Težava je lahko ovira na moji poti in spremljevalec na moji poti v neznano.

V vsakem primeru kliče po spremembi! Ko se soočimo s spremembo se največkrat nezavedno ozremo pretežno po tistih plateh spremembe, ki jih doživljamo kot dobre, pozitivne, odrešilne. Nevede blokiramo večino tistega, če ne že kar vse, kar nam ne diši, nam zbuja strah ali pa je v našem sistemu vrednot označeno kot slabo, negativno, nezaželeno. Na ta način si zelo hitro zapremo vrata pred neznanim, ki nam edino lahko, prinese nekaj novega. Še več! Vsak umetnik v svojem ustvarjalnem opusu slej ko prej poseže po novih vsebinah, materialih, izzivih. Samo tako napreduje, samo tako lahko resnično nadaljuje in krepi svojo ustvarjalno moč in izražanje. Mi vsi smo neke vrste umetniki svojega življenja! Vsi potrebujemo nove izzive, nove poglede in nove snovi. Težava ali želja po nečem je izziv. Vedno nam nekaj tudi prinaša, le pogledati moramo v notranjost.

Zakaj torej tega ne počnemo?

Naštela bi lahko veliko razlogov in mnogi med njimi so povezani s takšnim ali drugačnim strahom ali negotovostjo. In v tem je ključ!

Vsak med nami ima svojo zgodbo otroštva, zaradi katere je določene stvari - situacije, izkušnje, zaznave in čutenja- zaklenil v prepovedano sobo, zaprl v Pandorino skrinjico! Vanjo se ne vstopa, ključ je skrbno varovan in dobro zastražen. Včasih do te mere, da na koncu tudi sami pozabimo, da ta prostor sploh obstaja. Vseeno je, ali od njega bežimo, smo ga potisnili v pozabo ali pa ga samo tako močno odklanjamo, prostor je še vedno tu, tesno je zaprt, trdno zaklenjen in zapečaten.

Da bi dosegli globoko, trajno spremembo v svojem življenju, moramo ta prostor (sobo, skrinjico) odkleniti.

Prvi korak seveda je, da vsemu temu sploh dovolimo obstajati, da si priznamo, da imamo tako sobo, da imamo ta prostor. Ta prostor je vaš najbolj intimni del, najbolj skrit pred očmi drugih in celo pred našimi lastnimi očmi in zaznavami. Zaradi njega smo bolj ranljivi in hkrati bolj človeški. Ne poskušaj tega prostora odpirati na silo, Ne razkazuj ga naokoli. Ne razkrivaj njegove vsebine kar tako. Pravzaprav razen tebe v tem trenutku nihče drug ne rabi vedeti, da ta prostor obstaja.

Poišči ključ svoje Pandorine skrinjice, poišči vrata v ta prostor, v svojo prepovedano sobo, dotakni se jih, začuti njihov utrip. Usedi se k njim in se nanje nasloni s hrbtom, poduhaj material iz katerega so narejena, otipaj ga s prsti, celim telesom. Prisvoji si ta vrata, ki so plod tvoje genialnosti, domiselnosti, inteligence, znanja in moči, saj si jih zgradila in vgradila za življenje, da bi lažje prestala stiske, negotovosti, bolečino in trpljenje, katerim si bila izpostavljena.

Ko boš pripravljena, boš vrata odprla in počasi, v svojem ritmu začela spoznavati vsebino prostora za njimi. Vem, da boš v njem - prav tako, kot se to vse pogosteje dogaja meni - našla tisto, kar iščeš, tisto kar ti bo omogočilo narediti, značajno spremembo, ki si jo tako zelo želiš.


Tadeja Tabitha Bradaš



Odlomek iz knjige Jasona Shulmana Priročnik z navodili Kako živeti prebujeno življenje, stran 78


Če ne moremo tolerirati vesoljnega eksistencialnega stanja, da imamo obliko, ne moremo naprej.
Rešitev težav, ki izvirajo iz tega, da smo v telesu, je ta, da smo v telesu. Kaj to pomeni? Nekaterih težav se nikdar ne da rešiti, če 'rešiti' pomeni, da se težava preobrazi v nekaj drugega ali izgine. Imeti obliko – v našem primeru telo – je zelo težko. Pravzaprav je vseeno ali se ga zavedamo ali ne, večina med nami se večino časa brani pred občutki, ki se dogajajo v našem telesu. To počnemo zato, ker te drobne različice občutkov sporočajo, globoko a nezavedno dejstvo, da se bodo naša telesa navsezadnje vendarle spremenila in nekega dne tudi izginila.
Imeti obliko pomeni, da se spreminjamo. Oblika sama, telo samo, nam sporoča te spremembe in vse kar jim sledi. Ne moremo biti v danem trenutku, če ne sprejmemo vseprisotne narave sprememb. Biti v zdajšnjem trenutku nam dopušča, da gremo naprej po naši duhovni poti. Biti v telesu, ko smo v telesu, biti z našimi čustvi in občutki, ko jih imamo, se morda ne zdi veliko. A to je napreden trenutek duhovne prebujenosti.

Tadeja Bradaš, s.p.

Stara cesta 96h, Logatec

Enota Ljubljana: DayChi Center,
Ulica Jožeta Jame 14

© 2018 - Tadeja Tabitha Bradaš