O junakinjah in junakih

Updated: May 15

Danes zjutraj sem se zbudila in pomislila, kako bi bilo lepo, ko bi imela super moč in bi lahko ta grdi, zlobni, zahrbtni, trpežni, vztrajni, brezkompromisni

Za vedno!


Kako bi to bilo?


Svet bi bil rešen! Jaz in moja družina bi bila rešena! Moji bližnji, prijatelji, vsi ki jih imam rada bi bili rešeni! Vsi bi bili rešeni!


Potem sem nazaj zaprla oči in še malo dremala. Pravzaprav sem kar za celo uro trdno zaspala. Ko sem se drugič to jutro prebudila, idej o super junakinji in njenih super močeh ni bilo več. Bila sem tukaj, budna in prisotna. Ni mi bilo žal, da sem se prvič zbudila v fantazijo super junaštva, in ni mi bilo žal, da sem se drugič zbudila v trenutno resničnost.


Že 14 dni smo vsi doma. Omejeni v gibanju in s tem omejeni še v marsičem drugem. Hotela sem temeljito pospraviti kuhinjo in namazati lesen pult z oljem za les, pa ga ne morem nikjer kupiti. Zdi se smešno, da v času, ko obstaja grožnja, da se lahko okužim, da lahko potem okužim svoje bližje, med katerimi so tudi tisti, ki so v ogroženih skupinah, razmišljam o tem, kako zoprno je, da ne morem kar v trgovino in kupiti, kar potrebujem. Je smešno in ni smešno!


Po 14 dneh omejitev spoznavam, kako lagodno, enostavno in komfortno je bilo moje življenje. Hvaležna sem!


Hvaležna sem, da imam hišo z dvoriščem, ki mi omogoča lagodno bivanje. Hvaležna sem, da je moja družina z menoj in da so vsi zdravi.


Zaradi omejitev, ki nam jih je postavil Covid-19 se srečujem z deli sebe, ki so bili do sedaj utišani, ki se niso zdeli pomembni, ki so se zdeli samoumevni. Omejitve so ustavile vsakodnevne šume življenja in sedaj slišim vse podtone, napačne tone, tišino. Slišim vse. Včasih je strašljivo!

Prebudi se moj super junak. Moj rešitelj, moj fantazijski vsemogočni rešitelj. A resničnost, ki jo trenutno živim, je drugačna in noben super junak je ne more spremeniti. Pojavi se žalost, jeza, otopelost.


Zavedam se, da super junak ni rešitev. Torej sedim s to mislijo in sedim z bolečino nemoči in nevidne grožnje. Ni me strah in ne vem več dobro, ali je to v redu ali ne. Me ni strah zato, ker sem na trenutke preveč otopela?


Želim se posvetiti tistemu delu sebe, ki ga je strah, in ne tistemu delu sebe, ki zmore ne-čutiti tega strahu. Ne želim bežati od resničnosti v otopelost. Ne želim angažirati svojega super junaka, da bi me rešil tega, kar je.


V vsakem od nas se skriva tak super junak!


V času, ko se počutimo ogroženi, se prebudi. Nekateri naši junaki so realni, drugi so namišljeni in fantazijski. Ti namišljeni in fantazijski so nastajali v času, ko smo odraščali in se še nismo zares znali spopadati s težkimi situacijami v naših življenjih, izpostavljeni pa smo jim bili. Naš fantazijski junak seveda vedno zmaga. Vendar, ker je namišljen, je tudi zmaga fantazija. V resnici se nič ne spremeni, samo oddalji nas od čutenja bolečine in tesnobe oddalji nas od tega, da bi bili prisotni tukaj in zdaj.


Nočem tega!


Naš mali, ranjeni ego je tisti, ki potrebuje namišljenega junaka s super močmi, saj se ob njem počuti varnega. Težava je v tem, da je naš mali, ranjeni ego prepričan, da je sam, zapuščen in pozabljen in da mora za vsako ceno nekaj narediti, da temu ne bo tako. Na pomoč pridejo super junakinje in junaki. In potem so pametni, vsemogočni, kritični do drugih in do vsega, vidijo le sebe in le oni vedo kaj in kako je dobro in prav.


Pa ni treba, da je tako! Kljub omejitvam bodimo tukaj drug za drugega. Bodimo junakinje in junaki svojemu malemu, ranjenemu egu s polno mero dobrohotnosti in nežnosti. Ko si dovolimo in ko zmoremo obstati vsaj za trenutek s tem, kar je, smo prave junakinje in pravi junaki.

Tadeja Bradaš, s.p.

Stara cesta 96h, Logatec

Enota Ljubljana: DayChi Center,
Ulica Jožeta Jame 14

© 2018 - Tadeja Tabitha Bradaš