Nedualnost ni niti metoda niti tehnika


To je odnos do življenja, odnos do sebe. Nedualnost je opis tega, kako deluje naša zavest, kakšen odnos imamo do sebe, drugih in do sveta. To je pot do prebujanja v resničnega sebe. Pri tem ne gre za to, da bi hoteli postati nekaj ali nekdo. Prebujanje v resničnega sebe pomeni, da se vračamo k svojemu izvoru, k originalu sebe.


V preobrazbenem procesu resnične nedualnosti, ki je tako velika in obsežna, da vključuje tudi dualnost, ni potrebno ničesar na novo odkrivati. Vse je že tu. Nedualnost nas uči, da je zmogljivost, da se celimo že vrojena in prisotna v nas. Iz nekega razloga, in narava tega razloga je zelo individualna, potlačimo to neosebno kvaliteto in verjetno jo še vedno prav v tem trenutku tlačimo. To smo nekoč morali narediti in vsak med nami je imel zelo osebne razloge za to.


Aktivni dejavnik nedualnosti in nedualnega celjenja ni v tem, da do čistega razgradimo neželeno in ga zamenjamo z želenim, kar boste morda našli v mnogih 'New Age' gibanjih. Proces je usmerjen v spominjanje pozabljenega in prisvajanje tega, kar je bilo od nekdaj v nas, del nas.

Nedualnost ne pomeni, da delujemo v smeri izboljšanja sebe, da bi postali boljša oseba – bolj zdrava, bolj spoštovana, močnejša, bolj ljubljena. Uči nas, kako se od-učiti vzorcev, ki nam preprečujejo, da bi bili najboljša različica sebe, najboljša različica tega, kar že od vedno smo. Nedualnost deluje v smeri spreminjanja ali, če rečem drugače, odpiranja našega sistema razmišljanja.


Kateri sistem razmišljanja hočemo spremeniti oziroma odpreti?


Večina med nami je odraščala v okolju, ki je ugnezden v 3-dimenzionalnem razmišljanju in je večino časa orientiran okrog časa kot linearne dimenzije, ki pozna le eno smer, en cilj – navzgor, bolje, naprej. To je naš trenutni sistem razmišljanja. Implicitno nam govori, se moramo postati boljši, da moramo izboljšati sebe.


Dovolite, da pojasnim!


V osnovi ni nič narobe z željo, da bi se izboljšali. Vsak med nami ima to vrsto želja in to je povsem naravno. Problem je v načinu izboljševanja le s premikanjem naprej - in to počnemo večino časa – ki nas vodi v iskanje nečesa zunaj sebe. Izgubimo se v teh poskusih, da bi boljšega sebe našli nekje zunaj sebe.


Zakaj to delamo?


Zakaj iščemo zunaj sebe? Zakaj mislimo, da nekje tam lahko najdemo boljše, učinkovitejše, čistejše in srečnejše življenje od tega, ki ga živimo prav zdaj? Zakaj verjamemo, da nas bo to spremenilo, po možnosti na bolje? Na ta vprašanja obstaja toliko odgovorov, kot je ljudi na tem planetu. A sama ne iščem te vrste odgovorov. To boste raziskali sami, ko bo čas za to. Vsekakor je iskanje teh odgovorov pomemben korak na poti prebujanja.


Nedualna perspektiva nam ponuja povsem drugačen pogled in odgovore. Naši osebni razlogi za iskanje odgovorov imajo pri vsej svoji raznolikosti eno skupno točko. V tovrstnem raziskovalnem pohodu je naš občutek za sebe nepovezan, brez relacije do sebe. Relacije je katalizator, ki ponovno poveže dualni razcep v nedualno celost in pri tem ohrani raznolikost in ločenost v zdravem odnosu tako, da se raznolikost in ločenost ne zlijeta v eno nedefinirano maso brez zavedanja o individualnosti.


Drugi najpogostejši razlog za iskanje odgovorov zunaj sebe je, da vsi trpimo in želimo to trpljenje zmanjšati ali ga celo ustaviti. Večina naših izkušenj trpljenja izvira iz našega otroštva in je bila bolj ali manj sprožena z dogodki in okoliščinami v katerih smo odraščali – naši starši, družinska dinamika, šola, družba. Po analogiji stvari je to v nas ustvarilo idejo o tem, da bomo s tem, ko bomo našli drugačne okoliščine, lahko spremenili izkušnjo in s tem zmanjšali trpljenje ali se ga celo rešili. Nedualnost nas uči, da se to v resnici ne bo zgodilo. Pravzaprav smo veliko bolj omejeni v tem, koliko lahko vplivamo na okolico, kot v tem, kako močan vpliv imamo na sebe.

Naša ranjenost je v resnici reakcija na nerazumljiv, nesprejemljiv, neprebavljiv vpliv okolja na nas v danem trenutku. Naša obramba je poskus, orodje, ki ga lahko uporabimo, da ranjenost skrijemo pred svetom in seboj.


Velikokrat doživljamo svoje rane kot veliko, če ne največjo svojo hibo. Če živimo v veri, da obstaja samo ločenost dualnega razcepa, se to celo zdi resnično. In vendar velja, da se ravno ob pomoči svojih ran začenja prebujati naša zmožnost in naravno zmogljivost da se celimo. To se zgodi povsem naravno potem, ko odpremo srce in s tem povežemo ločene dele sebe v relacijo.

Pri tem ne potrebujemo na novo izumljati načinov, kako to narediti. Moramo se le odpreti možnostim in priložnostim, ki so že prisotne v nas in okrog nas. To imam v mislih, ko govorim o spreminjanju in odpiranju našega sistema razmišljanja.


To ni enostavno!


Ni enostavno odločiti se za tako izbiro. Ni enostavno narediti tako spremembo v našem razmišljanju in slediti drugačni poti. V resnici je to zelo trdo delo, ki se nikoli ne konča. Zahteva disciplino, predanost, odprtost in predvsem veliko mero dobrohotnosti in prijaznosti.

Ko se v nedualnem celjenju na ta način dotaknemo svojih ran, naš cilj ni, da jih zamenjamo z neko idealizirano različico ne-ranjenosti. Te rane objamemo z veliko mero spoštovanja in prijaznosti, ker je naša narava prijazna. Naša narava je prijazna zato, ker je taka zaradi svojega obstoja.


V naših ranah je vgrajena inteligenca, ki nam je pomagala preživeti in obstati, ko sta bila naše življenje in obstoj ogrožena. Te inteligence ne želimo izgubiti. Želimo jo vrniti nazaj na mesto, od koder izvira, kamor spada – v sebe. Prisvojiti si želimo to, kar nam pripada zaradi stvari takih, kot so.


To je nedualnost, to je to, kar nedualno celjenje naredi.


Odlomek iz knjige Jasona Shulmana Priročnik z navodili Kako živeti prebujeno življenje, stran 84


Prebujenje je kraj, kjer so skupaj vsa nasprotja in nič ni zavrženo. Je popolna natančnost in popolna dvoumnost. Je jasno in nejasno.
Največja ovira do prebujenja - tistemu delu zavesti, ki ve, da je v Božji domeni in da je del Boga – je ideja o temi in svetlobi. Majhnost naše osebne perspektive ima vedno neke preference. Želi se pomikati proti tistemu, kar ji je všeč, in stran od tistega, kar doživlja kot boleče ali težko. To je edino smiselno. A v domeni duhovnega dela je največkrat povsem napačno.
Tora nam govori da je Bog pri ustvarjanju sveta na vsakem koraku rekel: "To je dobro." To pomeni, da 'to je dobro' ni bilo izrečeno le ob rojstvu svetlobe ampak tudi ob rojstvu teme. Iz nedualne perspektive Boga sta svetloba in tema dobri in nujno potrebni za ustvarjalen svet.
Ko prakticiramo držanje nasprotij življenja na načine, ki nas vračajo k izvoru, se učimo biti kot Bog. To ne pomeni, da namerno sledimo destruktivnim zadevam in stvarem. To pomeni, da življenje, ki nam prihaja naproti, vedno prihaja v paru nasprotij: veselje in žalost, varno in ne-varno, skupaj in sam.
Tvoja vaja za danes (ali ta teden ali do konca tvojega življenja!) je, da preprosto opaziš nasprotja življenja tako, kot se pojavijo v teku tvojega dneva. Telo, um, duh, ljubeča resnica bodo na neki točki vzljubili ta proces. To ti bo prineslo olaj-šanje, užitek in – na koncu – modrost.

Draga bralka, dragi bralec, želim ti, da najdeš svojega praveba sebe.

Tadeja Tabitha Bradaš

Tadeja Bradaš, s.p.

Stara cesta 96h, Logatec

Enota Ljubljana: DayChi Center,
Ulica Jožeta Jame 14

© 2018 - Tadeja Tabitha Bradaš