BOG IN LEKCIJE


Avtorica: Alja Gregor


Kaj pa če Bog, ki ga tako močno iščemo nekje zunaj nas, v resnici biva v nas in je navzoč vse okoli nas?

Kaj pa, če ni vedno vse zgolj naša lekcija oziroma lekcije, ki nam jih vesolje daje?

Primer: Če ne bom pila dovolj vode, me bo kmalu začela boleti glava, kasneje oči, kajti preko oči teče pomemben meridian, povezan z jetri. Če ne bom upoštevala tega znaka telesa, bom kmalu postala dehidrirana in posledično temu tudi utrujena. In če ne bom upoštevala še tega znaka, se lahko pojavi omotica in kolaps.

Ampak to se ne bo zgodilo zato, ker bi mi vesolje želelo dati neko lekcijo, ampak, ker nisem poskrbela zase in za potrebe svojega telesa. Ker nisem poslušala JASNIH znakov telesa, da potrebuje tekočino, vodo.

Vsak od nas je odgovoren sam zase. Nihče ne more namesto nas odgovarjati za nas. Lahko, ampak to pomeni, da dejansko nas same, naše telo in dušo predamo v roke nekoga drugega. Marsikdo nosi v sebi prepričanje, da mora duša rasti zgolj skozi nesrečo, težave in bolezni. Ampak morebiti to prepričanje sploh ni tako resnično. Na žalost pogosto šele ob neprijetnih telesnih občutkih ali bolezni pridemo do določenih spoznanj ali uvidov in smo pripravljeni pogledat vase. In med nami so tudi mnogi, ki nikoli ne pridejo do določenih spoznanj in živijo v svojih iluzijah in bolečini.

Mnoge bolečine si ustvarjamo popolnoma sami. Ampak zato se ne rabimo krivit, kajti več kot imamo nezaceljenih delov, večja je možnost nastanka duševnih bolečin in posledično tudi telesnih, kajti stanje telesa je v večini primerih odraz naših notranjih stanj. Zaradi teh nezaceljenih delov morebiti ostajamo v odnosih, v katerih se počutimo slabo še potem, ko smo to ozavestili. Potem pa krivimo vesolje, da nam daje tako težke "lekcije". Sami hodimo preko sebe in ko telo več ne zmore, zopet krivimo vesolje, da so vse to zgolj naše lekcije. Da tako pač je. Na neki ravni so res naše lekcije, ampak prej kot lekcije so naša učenja, saj določenih situacij morda ne moremo spremeniti v danem trenutku. Vedeti, da ta trenutek ne bo trajal v nedogled, odpira možnosti, da vzamemo krmilo svojega življenja v svoje roke. Ta učenja so nam dana ravno zato, da se prebudimo, da pridemo v stik s sabo, svojimi občutki in konec koncev s svojo resnico. In tukaj lahko vključim Boga, kajti dana nam je možnost, da pridemo v stik z Bogom v sebi. Kot odrasle osebe smo odgovorni sami zase. Do razcepa mnogokrat pride, ker niso zaceljeni naši ranjeni deli ega. Z egom sicer ni nič narobe. Vsi potrebujemo zdrav ego. Naši ranjeni deli se vmešavajo, tako dolgo, dokler jih ne pogledamo in se nanje odzovemo. So kot živa bitja, ki si ne želijo biti izločena, ampak videna in zaceljena. Dokler jih potiskamo stran, dokler jih ne želimo videt, smo ujeti v tako imenovane lastne bolečine, ki pa v resnici niso bolečine tega trenutka, temveč mnogih preteklih trenutkov. Marsikdaj se srečujemo z določenimi težkimi situacijami ali srečujemo določene ljudi, ki nam kažejo zgolj te naše nezaceljena dele. Zakaj? Da bi se končno zazrli sami vase, prenehali krivit druge za naše težave, naše neprimerne odzive, da bi prevzeli odgovornost zase in življenje, ki ga živimo, da bi se torej končno srečali s temi nezaceljeni deli sebe.

Prepoznate ta odziv: ta situacija je moja lekcija, ta odnos je moja lekcija? Na neki ravni je morda res tako imenovana lekcija, ampak če gledam nanjo samo kot na lekcijo, se izognemo svoji odgovornosti in se oddaljim sebe. Ta lekcija je moje ogledalo in ta lekcija želi, da pogledam v to ogledalo. Kaj ko lekcijam ne bi več rekli lekcije, temveč ogledalo mojih nezaceljenih delov. Ko odrastemo imamo možnost, da se zavestno odločimo. Odločitev je samo naša. Sami se odločimo ali bomo pogledali določene vzorce in prepričanja, ki smo jih kot otroci in v času odraščanja dobili, ali pa bomo življenje preživeli v iluziji in odnosih, ki nas ne osrečujejo, ki nam povzročajo bolečine, težave in morebiti bolezni. Tudi pri tej odločitvi ne bo krivo vesolje, ki nam bi naj dalo takšne lekcije, ampak mi sami, kajti Bog nam je dal svobodno voljo in možnost izbire. Odgovornost, kaj bomo naredili s svojim življenjem, je samo naša.

To ne pomeni, da bo potem konec naših strahov, da bo potem konec našega trpljenja. To pomeni, da se bomo naučili do vseh teh delov, ki so konec koncev del nas, imeti drugačen odnos.

Tadeja Bradaš, s.p.

Stara cesta 96h, Logatec

Enota Ljubljana: DayChi Center,
Ulica Jožeta Jame 14

© 2018 - Tadeja Tabitha Bradaš